Besedi v naslovu članka v nas postavljata vprašanje – je to zopet nekaj novega? V bistvu pa se zopet ponavlja arhitektura, ki so jo poznali že v antičnih časih, v Grčiji in Rimu: zeleni vrtovi na ravnih strehah in čudovito urejeni viseči vrtovi ...
Danes v mestih stavbe in ostala infrastruktura pokriva več kot 90% naravnih tal, rastlinja skoraj ni, temperaturna njihanja so večja, vlažnost zraka je nižja, v zraku je vedno več škodljivih snovi, zaradi goste pozidave in visokih objektov ni prevetrevanja, hrup se bolj širi… Vsi ti posegi v naravno okolje negativno vplivajo na naše psihično in fizično počutje. Z ozelenjevanjem se ta negativen učinek »omili«. Lahko izboljšamo mikroklimo okolja kjer živimo: padavinska voda počasi izhlapeva, zmanjšuje se temperatura v poletnih mesecih, poveča se vlažnost zraka, rastline na strehi so tudi dober naravni čistilec, »filter« zraka, zmanjša se hrup...
Z različnimi ukrepi se v mnogih državah borijo za izboljšanje in dvig kvalitete življenja: ozelenitev strah, ozelenitev fasad, ozelenitev parkirišč, ozelenitev protihupnih ograj, zelene stene v bivalnih prostorih, ...
Zelena arhitektura mora preiti v zavest odločilnih investitorjev, ki bodo zgled manjšim projektom in množici današnjih samograditeljev, ki bodo tako oblikovali novo lastno subkulturo zelene arhitekture. V svetu je že kar nekaj mest, ki uveljavljajo sonaravni razvoj s pogojem, da se z gradnjo odvzete površine nadomesti z zelenjem na strehah in stenah novih zgradb. Hkrati pogojujejo delež zelenih površin v mestih, ki naj bi dosegel najmanj 25 % mestnih površin. Prebivalcem najbolj prijazno mesto kanadski Vancouver se usmerja v velik razvoj zelenih streh in predvsem zelenih sten, ki so bolj vidne in nudijo večji psihološki učinek na prebivalstvo, absorbirajo zvok, prah, izboljšujejo mikroklimo in še mnogo drugih pogojev. Lahko čistijo odpadno vodo, hladijo stene, odbijajo sončno sevanje, pridelujejo zelenjavo… V Evropi grejo po tej poti Copenhagen, Amsterdam, Barcelona, na japonskem vodi Kyoto, v Avstraliji Sydney in v Aziji eno najbolj zelenih in čistih mest na svetu - Singapur. Zelene strehe so pričele svoj razvoj v Evropi, predvsem v Nemčiji, kjer so tudi postavili prve standarde zelene arhitekture.
Naj omenimo nekaj slovenskih projektov. Prve zelene strehe so bile postavljene pred več kot 20 leti. Nekaj jih ima Najboljši sosed na svojih prodajalnah, v Dragomlju je na strehi šole lep travnik, mariborska kmetijska fakulteta ima veliko zeleno streho, naše najboljše in tudi arhitekturno nagrajene terme Olimje, Poslovni objekt na ljubljanski cesti v Celju ima lepo zelenico na 1.500 m2 v drugem nadstropju kot igrišče za otroke. V Ljubljani je kar nekaj projektov v Trnovskem naselju, v Šiški na trgu Komandanta Staneta in še precej zasebnih projektov, ki se pri nas vse pogosteje izvajajo.
Izziv za arhitekte in vrtnarje ter morda tudi za vas?
Vir: www.nastrehi.netKrajinska arhitektura je v smislu trendov zelo podobna klasični arhitekturi – kljub nekim svetovnim trendom in tehnološkim preskokom, je v končni fazi še vedno zelo odvisna od njenega naročnika oziroma uporabnika. Lahko bi rekla, da je več ravnih linij in minimalističnih prijemov, vendar se vedno najdejo taki, ki si želijo bolj, recimo temu klasične vrtove z bogato zasaditvijo.
Vrtnar je strokovnjak na področju rastlin in umeščanja le-teh, medtem ko krajinski arhitekt umešča vse to v večji kontekst, torej kontekst celotnega doma. Pri nas smo ugotovili, da zahtevnost strank narašča, kar je tudi prav, zato pri nas deluje predvsem naveza vrtnar in arhitekt, ki ima praktična znanja tudi iz krajinske arhitekture. Tako je izdelava povezave med arhitekturo objekta v katerem uporabnik živi ter vrtov, ki ga le-ta uporablja neprekinjena.
Vrtovi so odraz posameznika, ki vrt uporablja in oblikuje. Tako kot pri arhitekturi, npr. stanovanjskih hišah, so vrtovi med seboj zelo različni. Nekateri so izredno lepi in delani z občutkom, medtem ko je pri drugih premalo premišljeno oziroma premalo skrbi vloženo v to, kako vse skupaj potem zgleda v okolici, v katero je ta vrt postavljen. Predvsem gre tukaj za recimo vrtne ograje, barvne lestvice tako fasad kot elementov v ograjah, nadstreških, materialov, ki se pri tem uporabljajo itn. Vrt in hiša bi se morala gledati tudi kot oz. predvsem kot nek del večje slike vasi, naselja, okolja. V tem smislu smo Slovenci morda nekoliko manj pazljivi.
Da, kot rečeno je to pomemben del vrta in celostne podobe naše hiše. Zakrivanje pogledov v notranje prostore hiše s strani prometne ulice, zmanjševanje hrupa, zasebnost in varnost so popolnoma legitimni razlogi za zapiranje vrtov. Skratka sama ograja oz. neka visoka zamejitev niti ni tak problem, kot je izbira le-te. V nekem okolišu, kjer recimo prevladuje les in zelene ograje, bo izjemno neugodna betonska ali kovinska ograja. Na ta način se celoten objekt sicer loči od sosedov, kar je po navadi namen,vendar hkrati postane moteč faktor v širšem okolju. Skratka sodobna estetika celotnega oblikovanja zunanjosti naj bi dovoljevala individualizem do te mere, da ne moti skupnosti.
To je zelo držalo pred leti. Sedaj pa je vedno več takih, ki notranjost in zunanjost tvorijo in oblikujejo hkrati, kar je tudi prav. Zunanjost je zrcalo notranjosti, in obratno. Oboje pa zrcalo uporabnika. In Slovenci se vedno bolj zavedamo, da če že vložijo določen znesek v novo hišo ali nov interier, bo končna uporabna vrednost le-te višja, če imamo urejeno tudi okolico.
Vedno več ljudi se odloča za svetovanje pri urejanju vrtov. V tujini je ta praksa precej bolj razširjena, ne samo za arhitekte ampak tudi za razne strokovnjake, npr. vrtnarje. Pri nas se še vedno raje odločamo narediti stvari sami. Ljudje, ki se odločajo za svetovanje oz. za strokovnjaka, so predvsem taki, ki iščejo nove ideje. Vedno več pa je tudi takih, ki se zavedajo, da celostna obravnava doma in vrta na dolgi rok privede do boljših, bolj premišljenih rezultatov ter predvsem do nižjih stroškov, tako same izdelave kot tudi vzdrževanja vrta.
Predvsem nepoznavanje poteka načrtovanja in postopkov povezanih z vrtovi. Pogosto se zgodi, da stranka pričakuje en načrt za vse, čeprav je zunanjost lahko ravno tako kompleksna kot arhitektura.
Kot je bilo že prej rečeno - notranjost, zunanjost in hiša kot objekt tvorita celoto. Ta celota se nato projicira v širšo okolico in je ravno tako pomembna kot vsak posamezen del. Tako je seveda izjemnega pomena, da mora vsako načrtovanje zunanjosti, sploh če se dogaja naknadno, nujno črpati celotno podobo tudi iz hiše.
Govorimo o celoti. Urejanje vrta oz. zunanje okolice zavzema vse od fasadne barve na hiši, nadstreškov za avtomobile, vrtnih ut, vrsti uporabljenega materiala in tlakovanja, ograj, do izbire rastlin – torej zimzelene, enoletnice, katere barve prevladujejo, visoke, nizke, take ki rabijo več ali manj oskrbe itd. Skratka, teh aspektov je mnogo, da pa cela zadeva deluje usklajeno, je priporočljivo, da se o tem razmišlja hkrati in po načrtu.
Absolutno. Potrebno je le paziti, da ti materiali niso škodljivi za nas in okolje.
Če urejate vrt sami, bi priporočala, da najprej razmislite kaj bi radi. Torej, kakšen vrt bi radi imeli čez, recimo 5 let. Najbolje, da si naredite nek grobi plan, katerega se boste potem držali – na primer: kje bodo parkirani avtomobili, kje bo zelenjavni vrt, kje terasa, kam pospraviti kolesa in orodje, kam posaditi višje drevje, kam nižje rastline, kje narediti vodni motiv, če si tega želite itd. Na podlagi tega se potem osredotočite na detajle, torej materiale in posamezne rastline. Glede kakovosti je potrebna predvsem večja informiranost. Na spletu je veliko informacij in mnenj drugih, ki nam veliko povedo o razmerju med ceno in kvaliteto. Na podlagi tega se lahko lažje pametno odločimo za najboljšo rešitev. Torej priporočala bi temeljit razmislek o potrebah in pričakovanjih, ki jih imate, in premišljeno in informirano izvedbo v izogib morebitnim kasnejšim stroškom.
Zgraditi bazen je precejšen strošek, pa tudi vzdrževanje ni poceni. Samostoječi bazeni so zato predvsem koristni pri vrtovih, ki so manjši (torej imamo izven sezone več prostora), ter pri strankah, ki koristijo bazen zelo malo časa na leto. Ravno ker so odstranljivi, neko posebno zakrivanje nima smisla, so pa na voljo vedno bolj estetski bazeni.
